Človeka vedno znova fascinira kot kako resnična se vsakokrat potrdi trditev, da smo ljudje v izredno veliki meri le bitja navad. In kot velja praktično povsod, lahko te nato izkoristimo v svoj prid, ali pa nanje nato prevalimo odgovornost in krivdo naše življenjske usode. Tu pa ni zgolj govora o suhoparnih rutinah, ampak so navade kot take lahko zelo koristne pri našem stremljenju k kar največji produktivnosti in čim boljšem izkoristku razpoložljivega časa. Namreč kot je že vsem jasno, dan vsakega posameznika zaokrožuje borih 24ur, pobuda pa je nato na naši strani, da sleherno minuto našega delovanja kar najbolje usmerjamo proti zadanemu si cilju in jo obogatimo s kar največ vložene energije. Čas kot vidimo nastopa torej zgolj kot konstanta, kot glavni kapital potreben za čim bolj efektivno manifestacijo naših prizadevanj k nekemu cilju, pa se tu jasno izrazi veličina vložene energije in upravljanje z njo.
Trenutno bi zlata ribica sposobna izpolnjevanja želja, kot smo je bili vajeni iz pravljic v zgodnjem otroštvu, pri meni utrpela hudo brezdelje. Čas bi ji tako krajšala le ena, zaradi spleta okoliščin zelotežko uresničljiva želja, in sicer, da bi me nagradila z urico sproščenega klepeta ob kavici, s specifično zalo mlado damo, da jo tako končno prepričam v varnost, toplino in pristnost mojega zavetje, kjer bi me potem s kraljevanjem mojemu vsakdanu, razveseljevala in napajala s pristnostjo svoje ženskosti.
Zadnji komentarji