Pomladi čari so prerano me preveli,
krasote vzor predstavili v prelestnem mi dekliču,
da čudovita nje podoba dela srcu vedno težje breme,
me pridno vodi v blaženosti popolne iluzijo.
Vedno misel nate še nanese,
prečudovito bitje, hvalevredna je minuta vsaka tvojega stvarjenja,
ki pričaralo ta prekrasni je nasmešek,
očke, v njih pogum za moje sleherno dejanje,
in ljubezen, ki tak pridno dosežkom mojim, vedno znova dviga meje.
Želja skupne sreče,
bolj kot kdaj koli, je vedno še prisotna,
po objemu tvojem hrepenenje,
kot še nikoli, življenja sleherne grenkobe bi bilo zdravilo,
in bližina tvoja, bi bila vse večne čase,
najbolj darežljiv vir strasti in zadovoljstva, temelj sreče.
Saj le ti, moj hraniš ključ,
do izraza polnega mi potenciala,
ponujaš večni moj navdih,
studenec motivacije brez konca, kraja,
in iz mene pridno vabiš strast brezmejno,
željo po udejstvovanju v najčistejši tej ljubezni,
ter mesto pridno zapolnjuješ izbrane mi osebe,
katere sreča bode vedno moj življenjski privilegij!
Vsakič, ko zaprem oči,
zakaj zaboga vedno vidim tebe?
Tvoje očke, nosek, lička,
popolna izpolnitev, sleherne si moje mere.
In kaj ko tvoj pogled,
tak velik del si jemlje moje sreče,
preseže še tak trmast tvoj odziv,
mi pridno neti večno željo skupne sreče.
“Ko imaš nekoga zares rad, tega sploh ne opaziš,” mi je nekoč v kontekstu moje kritike nad neko očetovo “napako” modro odvrnila moja mama. Bolj resnično, kot sem se bil v tistem trenutku tega zmožen zavesti.
Lepotička, še sanja se ti ne,
kako lahko le ti močno me vzburjaš
in s sladkobo fantazij brez konca,
pregrešno moj nedolžen um zvesto oskrunjaš.
Zadnji komentarji