Gospodarska rast nam je danes vsem samoumevna in nujna, in vendar se ob današnji nasičenosti trga ta lahko dviguje le z višanjem potrošnje ali zmanjševanjem stroškov proizvodnje. Nič od tega nam seveda ne obeta pretirano vzpodbudne prihodnosti, saj zavoljo prvega postaja oglaševanje vedno agresivnejše (samozavesten, zdrav, čustveno stabilen in s seboj zadovoljen osebek bo praviloma vedno slab potrošnik), življenjska doba izdelkov je vedno krajša (treba porabniku čim hitreje prodati nov izdelek), zavoljo drugega pa se navadno zmanjšuje kvaliteta proizvodov (razen tam kjer je pač kvaliteta dodana vrednost izdelka, ali v panogah kjer je tehnološki razvoj dovolj ugoden, da postopoma upraviči stroškovno razliko) in prihodki zaposlenih v procesu proizvodnje, ter se posledično tako še povečuje razslojevanje na podlagi premoženja.
Seveda pa ne smemo pozabili tudi še na neobnovljive ali v daljšem obdobju obnovljive vire surovin, katerih poraba bolj ali manj sorazmerno s proizvodnjo (gospodarsko rast, četudi minimalno, nad predvideno stopnjo inflacije zaznamuje eksponentna krivulja) raste eksponentno in jim torej prej ali slej grozi popolno “izplenjenje” (nafta vsekakor najbolj nazoren primer). Tu si sicer nekoliko pomagamo z reciklažo, vendar še vedno v mnogo preozkem obsegu (dobiček pač še vedno mnogo močnejši motiv od okoljevarstvenih in etičnih motivov, večino smeti pa je trenutno tako še vedno ceneje odlagati –> npr. ZDA reciklirajo le približno 23% plastenk za vodo, ostale končajo na deponijah ali divjih odlagališčih držav “tretjega sveta”).
Trenutne smernice nas tako torej vodijo v popolno izropanje surovin, vse večje onesnaževanje našega planeta z industrijskimi, končnimi in drugimi odpadki, ter vse večje in pogostejše družbene nemire zavoljo večanja socialnih (premoženjskih) razlik.
In kaj dobimo v zameno za te vedno večje probleme? Kup cenene in odvečne krame (avtomatizacija je vsekakor pocenila izdelke, vendar mislim da je z vidika dobička že dokaj pokoriščena, tako da se le-ta sedaj kuje večinoma na cenenosti proizvodov), izjemno negotovo prihodnost “civilizacije” in pa zelo gotovo večinoma uničeno okoljsko dediščino za naše zanamce.. Pošteno?
“NE”? ..še vedno je čas za spremembe, tekom zgodovine smo za svoje težave vedno našli kako rešitev, tako da človek niti ne dvomi, da jo bomo tudi tokrat. (kaka hitra tehnološka ali druga (miselna?) revolucija…) 
“JA”? Potem se le nasmejmo prebranemu tekstu (smeh še vedno pol zdravja, rek ki ga, v kolikor me spomin ne vara, v neki reklami oglašuje celo ena od farmacevtskih družb ), pustimo da nam oglaševalci še naprej narekujejo razporeditev našega mesečnega proračuna (po možnosti tudi še razpoložljiv kredit) – ne pozabimo da zanj mesečno izmenjamo najmanj 160ur našega življenja – in jim pustimo da pogasijo tudi tisti mali plamen “samo-zadovoljstva”, ki je v nas še ostal, ter zanj ponudijo raznorazne “čudežne nadomestke”.. Kar bo pač bo..
Še prej pa si je vsekakor vredno ogledati naslednji video:
In nekaj posledic našega ravnanja..
4 images of the global crisis – Anton Komat
Človeka vedno znova fascinira kot kako resnična se vsakokrat potrdi trditev, da smo ljudje v izredno veliki meri le bitja navad. In kot velja praktično povsod, lahko te nato izkoristimo v svoj prid, ali pa nanje nato prevalimo odgovornost in krivdo naše življenjske usode. Tu pa ni zgolj govora o suhoparnih rutinah, ampak so navade kot take lahko zelo koristne pri našem stremljenju k kar največji produktivnosti in čim boljšem izkoristku razpoložljivega časa. Namreč kot je že vsem jasno, dan vsakega posameznika zaokrožuje borih 24ur, pobuda pa je nato na naši strani, da sleherno minuto našega delovanja kar najbolje usmerjamo proti zadanemu si cilju in jo obogatimo s kar največ vložene energije. Čas kot vidimo nastopa torej zgolj kot konstanta, kot glavni kapital potreben za čim bolj efektivno manifestacijo naših prizadevanj k nekemu cilju, pa se tu jasno izrazi veličina vložene energije in upravljanje z njo.
S pridom jih torej lahko izkoriščamo za bolj ali manj trivialna opravila, da z elegantno preusmeritvijo “miselnih naporov” na našo podzavest, znatno razbremenimo našo zavest in jo tako pripravimo na pomembnejše in kreativnejše podvige, ki nas nato čakajo tekom dneva. Seveda gre tu predvsem za rutinska opravila, kot je npr. jutranja telovadba, čiščenje stanovanja, urejanje datotek na disku (izdelamo si pač nek sistem)… in ne za opravila, ki zahtevajo neprimerno večjo mero naše pozornosti, kot je npr. vožnja z avtomobilom (tu si lahko vseeno pomagamo s poslušanjem raznih avdio branj, predavanj ipd. namesto poplave reklam, ki jo vsakodnevno vrtijo po radijih, sploh če se pogosto znajdemo v jutranjih prometnih zamaških). Gre torej za proces, ki ob zadostnem treningu (veljalo naj bi neko “nepisano” pravilo, da se navada resnično vpelje po najmanj treh tednih vestnega mesečnega prakticiranja) optimizira proces in ga “zapiše” v našo podzavest, ki ga nato rutinsko redno izvaja brez katerihkoli psiholoških zaprek, odlašanj, zdolgočasenosti, emocionalnih vplivov… ki nam navadno pretirano rabijo energijo in pozornost, ko se stvari lotevamo “popolnoma zavestno”. Tu pa so nato še navade, ki se navadno manifestirajo nekoliko redkeje, oziroma gre bolj za navade obnašanja in dejanj, dopustnih v okviru naše cone udobja (le-ta posvajamo po istem načelu, z zavestnim manifestiranjem tekom zadostnega časovnega intervala, dokler nam to dejanje ne pride “v kri”), katerih ena mi je v preteklih decembrskih dneh še posebno vlekla pozornost, in sicer je to navada varčevanja.
Dandanes tudi prebivalci sončne strani Alp vse preveč zvesto kvarimo svoj sloves varčnega naroda in zvesto stopicljamo po vzoru naših sozemljanov z druge strani Atlantika, hiper-potrošniških Američanov. Beri dalje »
Oznake: cilji, izkoristek, neodvisnost, potencial
Prispevek v Novicah izpod Krvavca (December 2009):
Intervju na radiu Sora (klikni za prenos)
Videoprispevek TV Medvode še pride..
Zadnji komentarji