Crises of Capitalism

Če podobno razmišljanje prenesemo tudi na že omenjeno področje ekonomije, kakšen nauk lahko iz tega izluščimo, ki bi nam nato lahko koristil pri obvladovanju trenutne gospodarske (in tudi splošno-družbene) situacije?

Naše gospodarsko delovanje bo, kot je verjetno že vsem več kot očitno, potrebno uskladiti z našimi “nadgrajenimi” vrednotami. Kaj nam pomaga pehanje za dobičkom in boljšim življenjskim standardom, ki ga je vzpostavil gospodarski sistem, ki je še do nedavnega užival vsesplošni družbeni konsenz, če vse skupaj poteka na račun vse večjega ogrožanja našega zdravja, slabšanja medsebojnih odnosov, vse večjega pomankanja časa, uničevanjem bivanjskega okolja, naraščajočim degradiranjem dostojanstva soljudi z vse prisotnejšo revščino, izrivanjem družinskega življenja in odnosov iz naših življenjskih slogov, nenadzorovanim izropavanjem omejenih naravnih virov, “nenaravnim” spodbujanjem individualizma (človek naj bi bil še vedno v prvi vrsti socialno bitje), generiranjem nesmiselnih vojn zavoljo njihovih dobičkonosnosti, ipd.

Drive: The surprising truth about what motivates us

Kapitalizem je v teoriji kljub vsemu sicer izredno priročen sistem za vzpodbujanje iniciative med gospodarskimi akterji (v kolikor so zadostno izpolnjeni vsi spremljajoči dejavniki – vladavina prava, stabilno okolje, ipd.), vendar pa bi človek lahko brez težav dejal, da sistem temelji, na, za dolgoročnejšo vzdržnost, precej neprimernem vzvodu – maksimiziranjem dobička brez občutnejšega ozira na gospodarske/družbene/okoljske/življenjske dejavnike. Stvar je bila sicer učinkovita v 19. in na začetku 20. stoletja, sedaj pa bi bilo potrebno ta sistem glede na vsesplošno razvitost znanja in tehnologije, ter stopnjo proizvodnje (in produktivnosti) počasi nekoliko posodobiti, mar ne? Toda kako..?

21st century enlightenment

Vsekakor pa je tu težko “valiti krivdo” na vse, ki jim tovrstno vedenje določa poklic in zavoljo njega, zahtevano izpolnjevanje družbeno določenih lepotnih standardov.. Tu pa bi bilo vsekakor na mestu rušenje predsodkov javnosti, kar vsekakor ni v interesu kozmetične industrije, sploh v trenutnih časih “gospodarske krize” in že tako vsesplošne zasičenosti in padcev povpraševanja po njihovih izdelkih..

Seveda pa ne smemo pozabili tudi še na neobnovljive ali v daljšem obdobju obnovljive vire surovin, katerih poraba bolj ali manj sorazmerno s proizvodnjo (gospodarsko rast, četudi minimalno, nad predvideno stopnjo inflacije zaznamuje eksponentna krivulja) raste eksponentno in jim torej prej ali slej grozi popolno “izplenjenje” (nafta vsekakor najbolj nazoren primer). Tu si sicer nekoliko pomagamo z reciklažo, vendar še vedno v mnogo preozkem obsegu (dobiček pač še vedno mnogo močnejši motiv od okoljevarstvenih in etičnih motivov, večino smeti pa je trenutno tako še vedno ceneje odlagati –> npr. ZDA reciklirajo le približno 23% plastenk za vodo, ostale končajo na deponijah ali divjih odlagališčih držav “tretjega sveta”).

Trenutne smernice nas tako torej vodijo v popolno izropanje surovin, vse večje onesnaževanje našega planeta z industrijskimi, končnimi in drugimi odpadki, ter vse večje in pogostejše družbene nemire zavoljo večanja socialnih (premoženjskih) razlik.

In kaj dobimo v zameno za te vedno večje probleme? Kup cenene in odvečne krame (avtomatizacija je vsekakor pocenila izdelke, vendar mislim da je z vidika dobička že dokaj pokoriščena, tako da se le-ta sedaj kuje večinoma na cenenosti proizvodov), izjemno negotovo prihodnost “civilizacije” in pa zelo gotovo večinoma uničeno okoljsko dediščino za naše zanamce.. Pošteno?

“NE”? ..še vedno je čas za spremembe, tekom zgodovine smo za svoje težave vedno našli kako rešitev, tako da človek niti ne dvomi, da jo bomo tudi tokrat. (kaka hitra tehnološka ali druga (miselna?) revolucija…)

“JA”? Potem se le nasmejmo prebranemu tekstu (smeh še vedno pol zdravja, rek ki ga, v kolikor me spomin ne vara, v neki reklami oglašuje celo ena od farmacevtskih družb ), pustimo da nam oglaševalci še naprej narekujejo razporeditev našega mesečnega proračuna (po možnosti tudi še razpoložljiv kredit) – ne pozabimo da zanj mesečno izmenjamo najmanj 160ur našega življenja – in jim pustimo da pogasijo tudi tisti mali plamen “samo-zadovoljstva”, ki je v nas še ostal, ter zanj ponudijo raznorazne “čudežne nadomestke”.. Kar bo pač bo..

Še prej pa si je vsekakor vredno ogledati naslednji video:

In nekaj posledic našega ravnanja..

S pridom jih torej lahko izkoriščamo za bolj ali manj trivialna opravila, da z elegantno preusmeritvijo “miselnih naporov” na našo podzavest, znatno razbremenimo našo zavest in jo tako pripravimo na pomembnejše in kreativnejše podvige, ki nas nato čakajo tekom dneva. Seveda gre tu predvsem za rutinska opravila, kot je npr. jutranja telovadba, čiščenje stanovanja, urejanje datotek na disku (izdelamo si pač nek sistem)… in ne za opravila, ki zahtevajo neprimerno večjo mero naše pozornosti, kot je npr. vožnja z avtomobilom (tu si lahko vseeno pomagamo s poslušanjem raznih avdio branj, predavanj ipd. namesto poplave reklam, ki jo vsakodnevno vrtijo po radijih, sploh če se pogosto znajdemo v jutranjih prometnih zamaških). Gre torej za proces, ki ob zadostnem treningu (veljalo naj bi neko “nepisano” pravilo, da se navada resnično vpelje po najmanj treh tednih vestnega mesečnega prakticiranja) optimizira proces in ga “zapiše” v našo podzavest, ki ga nato rutinsko redno izvaja brez katerihkoli psiholoških zaprek, odlašanj, zdolgočasenosti, emocionalnih vplivov… ki nam navadno pretirano rabijo energijo in pozornost, ko se stvari lotevamo “popolnoma zavestno”. Tu pa so nato še navade, ki se navadno manifestirajo nekoliko redkeje, oziroma gre bolj za navade obnašanja in dejanj, dopustnih v okviru naše cone udobja (le-ta posvajamo po istem načelu, z zavestnim manifestiranjem tekom zadostnega časovnega intervala, dokler nam to dejanje ne pride “v kri”), katerih ena mi je v preteklih decembrskih dneh še posebno vlekla pozornost, in sicer je to navada varčevanja.

Dandanes tudi prebivalci sončne strani Alp vse preveč zvesto kvarimo svoj sloves varčnega naroda in zvesto stopicljamo po vzoru naših sozemljanov z druge strani Atlantika, hiper-potrošniških Američanov. Vse prelahko smo v svojo kulturo asimilirali do nedavnega še malo znane praznike potrošništva, kot je npr. Noč čarovnic, Božičkova varijanta Božiča, Valentinovo (v komercialnem razmahu kot se pojavlja zadnja leta) in tako predvsem v pozno-jesenskih in zimskih dneh oblegamo številčne trgovske centre širom Slovenije in celo bližnje tujine, ter tako ob zapravljanju težko prigaranega dohodka, za v veliki meri brezkoristno in nepotrebno navlako, sebi pridno praznimo denarnico, ali pa še mnogo slabše, nevarno povečujemo svoj dolg, ki nas bo nato pridno obremenjeval s skrbmi tekom prihajajočega leta. “Kot je tudi prav,” boste verjetno rekli, “le enkrat se živi!” Vendar obstaja tudi drugi način.. S preudarnejšimi potrošnimi navadami in pa investicijami tako nastalih presežkov prihodka. Namreč ne bi bilo življenje lažje, manj stresno in bogatejše s priložnostmi, tako za užitek kot tudi osebnostno rast, udejstovanje v osebnem življenjskem namenu, plemenitejših in višjih ciljih, če nas ne bi iz dneva v dan lovile vse te obresti kreditov, skrbi kako bomo preživeli do naslednjega plačilnega dne, brez “suženjstva” na delovnem mestu, za katerega si zavoljo naše trenutne finančne situacije in negotovosti trga delovne sile, niti ne pomislimo, kaj šele upamo zapustiti..?
Do t.i. finančne neodvisnosti obstaja mnogo poti. Kot “najlažje izvedljiv” in na marsikoga najbolj realen in več kot zadosten predlog, pa se mi je v zadnjem času v spomin vtisnil predvsem naslednji nasvet Dave Ramsey-ja (t.i. Seven Baby Steps):

1. Najprej si izdelamo začasni zasilni sklad 1000€, ki nam bo nato služil za nepredvidene izdatke (nepričakovano popravilo avtomobila, nenadna izguba službe, ipd.) tekom celotnega procesa, za predvidene izdatke in pa vse življenjske potrebščine, ki so nad mejo objektivne “nujnosti”, pa se tega denarja ne dotikamo.
2. Začnemo z odplačevanjem svojih dolgov razen hipoteke, od najmanjšega k največjemu (tako bodo tudi obroki lahko vedno večji), v kolikor pa je le mogoče, pa si za ta čas poiščemo tudi kako dodatno delo ali drug vir prihodka, da stvari tako poravnamo čim hitreje.
3. Prvotni zasilni sklad sedaj povečamo na vrednost 3-6 mesečnih življenjskih stroškov, da si tako zagotovimo denar za nepredvidene stroške in ne bomo krnili naših bodočih investicij.
4. 15% svojega prihodka nato začnemo vlagati v razne pokojninske sklade, vzajemne sklade s čim manjšo davčno obremenitvijo in razpršenim portfeljem (tu je na mestu posvet s finančnim svetovalcem, ki mu lahko zaupate, vsekakor pa se priporoča razpršitev vloženih sredstev v portfelja z različnimi tveganji in donosi, da tako porazdelimo tveganje).
5. Varčevanje za fakulteto za vaše otroke – ta korak lahko pri nas zaenkrat še preskočimo (tako ali tako nas v ta namen obdavči že država), v kolikor pa nam ostane presežek nerazporejenega prihodka, pa ga lahko vložimo v prejšnji korak ali pa kako drugo investicijo (nepremičnine, ipd.).
6. Čim hitreje odplačamo svojo hipoteko, ter tako dolgoročno precej privarčujemo na obrestih. Omenjeni način priporoča odplačilo hipoteke v vsaj 15 – 20 letih.
7. Delite svoje premoženje tudi z drugimi. Nekje do 10 odstotkov (lahko tudi več) svojega prihodka namenite tudi dejavnostim, organizacijam, ki jim zaupate in opravljajo delo pri kateremu jih podpirate (pomoč socialno šibkejšim, varstvo okolja, kultura in umetnost, verske skupnosti, ipd.).

Več pa si lahko o temi preberete na naslovu: http://www.daveramsey.com/new/baby-steps/, ali pa si ogledate predavanje Dave Ramsey-a z naslovom Financial Peace University (http://www.daveramsey.com/fpu/home/).
Preden zaključim, pa bi tematiki navad in varčevanja dodal še izračun, in sicer koliko nas dolgoročno stane pokajena škatlica cigaret dnevno. Če zanjo privzamemo ceno (2,5€), kar znese letno (x365) 912,5€, z vlaganjem v vzajemni sklad z realnim letnim donosom 10% (ne ravno sredi krize v kateri smo pristali, vendar se dolgoročno navadno vedno izravna), imamo v 35-ih letih brez kajenja v našem skladu obrestovanih 247,309€ (vložili smo 31,937€), v kolikor pa nam bo sodobna medicina še naprej podaljševala delovno sposobnost in življenjsko dobo, pa lahko ciljamo na 45 let, vloženih 41,062€ in obrestovano stanje na računu 656,000€. To nato lahko premestimo v nekoliko bolj gotov obvezniški sklad z manjšim letnim donosom, npr. 6%, ki nam tako postreže z mesečno rento 39,360/12 = 3280€, ob nedotaknjeni glavnici 656,000€, ki jo lahko nato prenesemo na naše zanamce ali pa podarimo kateri od dobrodelnih organizacij. Vsekakor vredno razmisleka, ob prižigu naslednje cigarete.. kajne?

Vsekakor je podatek vreden razmisleka.. namreč glede na nemoč našega razuma pri razbijanju ali ustvarjanju novih vedenjskih vzorcev, ki bi znali poseči na naš čustveni nivo, bi bilo nadvse primerno fokus z našega IQ-ja preusmeriti v trening in obvladovanje naše čustvene inteligence (EQ-ja). Racionalni um nas lahko torej pred čustvenimi težavami le slepi in ustvarja nove.. Prav tako je tudi z nagoni.. Ko se le-ti nenadzorovano razmahnejo v polnem obsegu, čustva zelo rada trpijo.. Še en argument torej, k holističnemu pristopu reševanja sleherne problematike..

Želja skupne sreče,
bolj kot kdaj koli, je vedno še prisotna,
po objemu tvojem hrepenenje,
kot še nikoli, življenja sleherne grenkobe bi bilo zdravilo,
in bližina tvoja, bi bila vse večne čase,
najbolj darežljiv vir strasti in zadovoljstva, temelj sreče.

Saj le ti, moj hraniš ključ,
do izraza polnega mi potenciala,
ponujaš večni moj navdih,
studenec motivacije brez konca, kraja,
in iz mene pridno vabiš strast brezmejno,
željo po udejstvovanju v najčistejši tej ljubezni,
ter mesto pridno zapolnjuješ izbrane mi osebe,
katere sreča bode vedno moj življenjski privilegij!