Gospodarska rast nam je danes vsem samoumevna in nujna, in vendar se ob današnji nasičenosti trga ta lahko dviguje le z višanjem potrošnje ali zmanjševanjem stroškov proizvodnje. Nič od tega nam seveda ne obeta pretirano vzpodbudne prihodnosti, saj zavoljo prvega postaja oglaševanje vedno agresivnejše (samozavesten, zdrav, čustveno stabilen in s seboj zadovoljen osebek bo praviloma vedno slab potrošnik), življenjska doba izdelkov je vedno krajša (treba porabniku čim hitreje prodati nov izdelek), zavoljo drugega pa se navadno zmanjšuje kvaliteta proizvodov (razen tam kjer je pač kvaliteta dodana vrednost izdelka, ali v panogah kjer je tehnološki razvoj dovolj ugoden, da postopoma upraviči stroškovno razliko) in prihodki zaposlenih v procesu proizvodnje, ter se posledično tako še povečuje razslojevanje na podlagi premoženja…
Pomladi čari so prerano me preveli,
krasote vzor predstavili v prelestnem mi dekliču,
da čudovita nje podoba dela srcu vedno težje breme,
me pridno vodi v blaženosti popolne iluzijo.
Človeka vedno znova fascinira kot kako resnična se vsakokrat potrdi trditev, da smo ljudje v izredno veliki meri le bitja navad. In kot velja praktično povsod, lahko te nato izkoristimo v svoj prid, ali pa nanje nato prevalimo odgovornost in krivdo naše življenjske usode. Tu pa ni zgolj govora o suhoparnih rutinah, ampak so navade kot take lahko zelo koristne pri našem stremljenju k kar največji produktivnosti in čim boljšem izkoristku razpoložljivega časa. Namreč kot je že vsem jasno, dan vsakega posameznika zaokrožuje borih 24ur, pobuda pa je nato na naši strani, da sleherno minuto našega delovanja kar najbolje usmerjamo proti zadanemu si cilju in jo obogatimo s kar največ vložene energije. Čas kot vidimo nastopa torej zgolj kot konstanta, kot glavni kapital potreben za čim bolj efektivno manifestacijo naših prizadevanj k nekemu cilju, pa se tu jasno izrazi veličina vložene energije in upravljanje z njo.
Zadnje čase sem kar nekajkrat naletel na deljenja vredno, zanimivo idejo o tem, kako naj bi se človeški možgani delili v 3 predele: prvi naj bi bil primitivni, nagonski del (reptilian brain), krog njega naj bi se nato pri sesalcih razvijal drugi, čustveni del (limbic system), tekom evolucije je nato oba prekrila še možganska skorja (cortex), pri ljudeh pa je nato vse skupaj ovil še racionalni del (neocortex). Skladno s smerjo razvoja pa usiha tudi njihov vpliv na naše obnašanje.. Tako si največji nadzor nad nami lasti primitivni del, nekoliko manjšega čustveni, dejansko najmanjšega, pa nasprotujoče splošnemu prepričanju, racionalni del.
Vsekakor je podatek vreden razmisleka.. namreč glede na nemoč našega razuma pri razbijanju ali ustvarjanju novih vedenjskih vzorcev, ki bi znali poseči na naš čustveni nivo, bi bilo nadvse primerno fokus z našega IQ-ja preusmeriti v trening in obvladovanje naše čustvene inteligence (EQ-ja). Racionalni um nas lahko torej pred čustvenimi težavami le slepi in ustvarja nove.. Prav tako je tudi z nagoni.. Ko se le-ti nenadzorovano razmahnejo v polnem obsegu, čustva zelo rada trpijo.. Še en argument torej, k holističnemu pristopu reševanja sleherne problematike.. 
Vedno misel nate še nanese,
prečudovito bitje, hvalevredna je minuta vsaka tvojega stvarjenja,
ki pričaralo ta prekrasni je nasmešek,
očke, v njih pogum za moje sleherno dejanje,
in ljubezen, ki tak pridno dosežkom mojim, vedno znova dviga meje.
Želja skupne sreče,
bolj kot kdaj koli, je vedno še prisotna,
po objemu tvojem hrepenenje,
kot še nikoli, življenja sleherne grenkobe bi bilo zdravilo,
in bližina tvoja, bi bila vse večne čase,
najbolj darežljiv vir strasti in zadovoljstva, temelj sreče.
Saj le ti, moj hraniš ključ,
do izraza polnega mi potenciala,
ponujaš večni moj navdih,
studenec motivacije brez konca, kraja,
in iz mene pridno vabiš strast brezmejno,
željo po udejstvovanju v najčistejši tej ljubezni,
ter mesto pridno zapolnjuješ izbrane mi osebe,
katere sreča bode vedno moj življenjski privilegij!
Zadnji komentarji