In še enkrat navade..

Človeka vedno znova fascinira kot kako resnična se vsakokrat potrdi trditev, da smo ljudje v izredno veliki meri le bitja navad. In kot velja praktično povsod, lahko te nato izkoristimo v svoj prid, ali pa nanje nato prevalimo odgovornost in krivdo naše življenjske usode. Tu pa ni zgolj govora o suhoparnih rutinah, ampak so navade kot take lahko zelo koristne pri našem stremljenju k kar največji produktivnosti in čim boljšem izkoristku razpoložljivega časa. Namreč kot je že vsem jasno, dan vsakega posameznika zaokrožuje borih 24ur, pobuda pa je nato na naši strani, da sleherno minuto našega delovanja kar najbolje usmerjamo proti zadanemu si cilju in jo obogatimo s kar največ vložene energije. Čas kot vidimo nastopa torej zgolj kot konstanta, kot glavni kapital potreben za čim bolj efektivno manifestacijo naših prizadevanj k nekemu cilju, pa se tu jasno izrazi veličina vložene energije in upravljanje z njo.

S pridom jih torej lahko izkoriščamo za bolj ali manj trivialna opravila, da z elegantno preusmeritvijo “miselnih naporov” na našo podzavest, znatno razbremenimo našo zavest in jo tako pripravimo na pomembnejše in kreativnejše podvige, ki nas nato čakajo tekom dneva. Seveda gre tu predvsem za rutinska opravila, kot je npr. jutranja telovadba, čiščenje stanovanja, urejanje datotek na disku (izdelamo si pač nek sistem)… in ne za opravila, ki zahtevajo neprimerno večjo mero naše pozornosti, kot je npr. vožnja z avtomobilom (tu si lahko vseeno pomagamo s poslušanjem raznih avdio branj, predavanj ipd. namesto poplave reklam, ki jo vsakodnevno vrtijo po radijih, sploh če se pogosto znajdemo v jutranjih prometnih zamaških). Gre torej za proces, ki ob zadostnem treningu (veljalo naj bi neko “nepisano” pravilo, da se navada resnično vpelje po najmanj treh tednih vestnega mesečnega prakticiranja) optimizira proces in ga “zapiše” v našo podzavest, ki ga nato rutinsko redno izvaja brez katerihkoli psiholoških zaprek, odlašanj, zdolgočasenosti, emocionalnih vplivov… ki nam navadno pretirano rabijo energijo in pozornost, ko se stvari lotevamo “popolnoma zavestno”. Tu pa so nato še navade, ki se navadno manifestirajo nekoliko redkeje, oziroma gre bolj za navade obnašanja in dejanj, dopustnih v okviru naše cone udobja (le-ta posvajamo po istem načelu, z zavestnim manifestiranjem tekom zadostnega časovnega intervala, dokler nam to dejanje ne pride “v kri”), katerih ena mi je v preteklih decembrskih dneh še posebno vlekla pozornost, in sicer je to navada varčevanja.

Dandanes tudi prebivalci sončne strani Alp vse preveč zvesto kvarimo svoj sloves varčnega naroda in zvesto stopicljamo po vzoru naših sozemljanov z druge strani Atlantika, hiper-potrošniških Američanov. Vse prelahko smo v svojo kulturo asimilirali do nedavnega še malo znane praznike potrošništva, kot je npr. Noč čarovnic, Božičkova varijanta Božiča, Valentinovo (v komercialnem razmahu kot se pojavlja zadnja leta) in tako predvsem v pozno-jesenskih in zimskih dneh oblegamo številčne trgovske centre širom Slovenije in celo bližnje tujine, ter tako ob zapravljanju težko prigaranega dohodka, za v veliki meri brezkoristno in nepotrebno navlako, sebi pridno praznimo denarnico, ali pa še mnogo slabše, nevarno povečujemo svoj dolg, ki nas bo nato pridno obremenjeval s skrbmi tekom prihajajočega leta. “Kot je tudi prav,” boste verjetno rekli, “le enkrat se živi!” Vendar obstaja tudi drugi način.. S preudarnejšimi potrošnimi navadami in pa investicijami tako nastalih presežkov prihodka. Namreč ne bi bilo življenje lažje, manj stresno in bogatejše s priložnostmi, tako za užitek kot tudi osebnostno rast, udejstovanje v osebnem življenjskem namenu, plemenitejših in višjih ciljih, če nas ne bi iz dneva v dan lovile vse te obresti kreditov, skrbi kako bomo preživeli do naslednjega plačilnega dne, brez “suženjstva” na delovnem mestu, za katerega si zavoljo naše trenutne finančne situacije in negotovosti trga delovne sile, niti ne pomislimo, kaj šele upamo zapustiti..?
Do t.i. finančne neodvisnosti obstaja mnogo poti. Kot “najlažje izvedljiv” in na marsikoga najbolj realen in več kot zadosten predlog, pa se mi je v zadnjem času v spomin vtisnil predvsem naslednji nasvet Dave Ramsey-ja (t.i. Seven Baby Steps):

1. Najprej si izdelamo začasni zasilni sklad 1000€, ki nam bo nato služil za nepredvidene izdatke (nepričakovano popravilo avtomobila, nenadna izguba službe, ipd.) tekom celotnega procesa, za predvidene izdatke in pa vse življenjske potrebščine, ki so nad mejo objektivne “nujnosti”, pa se tega denarja ne dotikamo.
2. Začnemo z odplačevanjem svojih dolgov razen hipoteke, od najmanjšega k največjemu (tako bodo tudi obroki lahko vedno večji), v kolikor pa je le mogoče, pa si za ta čas poiščemo tudi kako dodatno delo ali drug vir prihodka, da stvari tako poravnamo čim hitreje.
3. Prvotni zasilni sklad sedaj povečamo na vrednost 3-6 mesečnih življenjskih stroškov, da si tako zagotovimo denar za nepredvidene stroške in ne bomo krnili naših bodočih investicij.
4. 15% svojega prihodka nato začnemo vlagati v razne pokojninske sklade, vzajemne sklade s čim manjšo davčno obremenitvijo in razpršenim portfeljem (tu je na mestu posvet s finančnim svetovalcem, ki mu lahko zaupate, vsekakor pa se priporoča razpršitev vloženih sredstev v portfelja z različnimi tveganji in donosi, da tako porazdelimo tveganje).
5. Varčevanje za fakulteto za vaše otroke – ta korak lahko pri nas zaenkrat še preskočimo (tako ali tako nas v ta namen obdavči že država), v kolikor pa nam ostane presežek nerazporejenega prihodka, pa ga lahko vložimo v prejšnji korak ali pa kako drugo investicijo (nepremičnine, ipd.).
6. Čim hitreje odplačamo svojo hipoteko, ter tako dolgoročno precej privarčujemo na obrestih. Omenjeni način priporoča odplačilo hipoteke v vsaj 15 – 20 letih.
7. Delite svoje premoženje tudi z drugimi. Nekje do 10 odstotkov (lahko tudi več) svojega prihodka namenite tudi dejavnostim, organizacijam, ki jim zaupate in opravljajo delo pri kateremu jih podpirate (pomoč socialno šibkejšim, varstvo okolja, kultura in umetnost, verske skupnosti, ipd.).

Več pa si lahko o temi preberete na naslovu: http://www.daveramsey.com/new/baby-steps/, ali pa si ogledate predavanje Dave Ramsey-a z naslovom Financial Peace University (http://www.daveramsey.com/fpu/home/).
Preden zaključim, pa bi tematiki navad in varčevanja dodal še izračun, in sicer koliko nas dolgoročno stane pokajena škatlica cigaret dnevno. Če zanjo privzamemo ceno (2,5€), kar znese letno (x365) 912,5€, z vlaganjem v vzajemni sklad z realnim letnim donosom 10% (ne ravno sredi krize v kateri smo pristali, vendar se dolgoročno navadno vedno izravna), imamo v 35-ih letih brez kajenja v našem skladu obrestovanih 247,309€ (vložili smo 31,937€), v kolikor pa nam bo sodobna medicina še naprej podaljševala delovno sposobnost in življenjsko dobo, pa lahko ciljamo na 45 let, vloženih 41,062€ in obrestovano stanje na računu 656,000€. To nato lahko premestimo v nekoliko bolj gotov obvezniški sklad z manjšim letnim donosom, npr. 6%, ki nam tako postreže z mesečno rento 39,360/12 = 3280€, ob nedotaknjeni glavnici 656,000€, ki jo lahko nato prenesemo na naše zanamce ali pa podarimo kateri od dobrodelnih organizacij. Vsekakor vredno razmisleka, ob prižigu naslednje cigarete.. kajne?

Tags: cilji, izkoristek, neodvisnost, potencial